05. 04. 2015

Štiri leta in pol kasneje ...

Čas in voda nepretrgoma tečeta. Vsak v svojem neustavljivem ritmu. No, na studenčku smo pot vode, pred skoraj petimi leti le malo zaustavili. Pravzaprav le upočasnili njen ritem. Spomladi 2011 je bilo na kalu opaženih okoli deset žabjih mrestov. Nato vsako leto kakšen več. Letos se je na kalu mrestilo že preko 200 parov sekulj in prvič par parov krastač. In, če vemo, da sekulje spolno dozorijo med drugim in četrtim letom starosti, lahko upravičeno domnevamo, da je tokratno število mrestov rezultat žabjih generacij, ki so se prvič izlegle prav tukaj, v okolju nastalem po spodaj opisani zgodbi. Letos je mednarodno leto svetlobe (UNESCO), nadaljevanje zgodbe pa eden njenih žarkov.

Se nadaljuje...

Tako je bilo videti tistega poletnega dne

“Konstruktorja” ocenjujeta svoje delo, voda pa priteka

Jez zadržuje vodo, ki bo ponudila dom za nova življenja

Nekaj sto parov sekulj je ustvarilo novo mrestišče

10. 07. 2010

Zgodba z veselim koncem ali Prispevek k mednarodnemu letu biotske raznovrstnosti

V gozdu blizu Gorenja teče studenček. Kraj prebivalci vasi poznamo pod imenom Drevesnica. Drevesnica verjetno zato, ker so tam pred mnogimi leti na dveh travnikih ob studenčku gojili sadike smrek. Ob robu ene od jas je včasih stala gozdna koča (baraka), ki je na koncu pogorela. Koča in studenček sta bila med drugim tudi priljubljena izletniška točka za prebivalce bližnjihih vasi. Če spomin ne vara so tam organizirali celo veselice. Da je bil ta izvir v zgodovini pomemben vodni vir, pričajo v strugi, še danes vidni ostanki lesenih napajalnikov za živino. Strugo slabih sto metrov dolgega studenčka so (verjetno že Kočevarji) na primernem mestu zajezili in ustvarili kal. Kraj in voda sta s časom izgubila pomen, korita so skoraj zgnila, jez se je podrl, voda pa je »neizkoriščena« odtekala v ponikalnico.

Letos poleti se na bližnji gozdni cesti srečata član našega društva Marjan Artnak in Brane Oberstar z Zavoda za gozdove, območne enote Kočevje. Beseda je dala besedo in stekla je akcija. Zahvaljujoč pravemu občutku za naravo so člani omenjenega zavoda popravili jez in na ta način vrnili kalu življenje. Danes je poln vode in pripravljen, da naslednje leto sprejme nove prebivalce. Potomce tistih bitij, ki so nekoč že poseljevala ta vodotok. Pričakujemo lahko nove generacije žab, pupkov, kačjih pastirjev, beloušk in tudi kakšna redka vrsta bo lahko tukaj našla zavetje.

S pričujočo zgodbo se želimo zahvaliti Zavodu za gozdove in g. Branetu Oberstarju za prispevek za izboljšanje stanja v naravi. V neustavljivem uničevanju mokrišč pa to dejanje predtavlja droben kamenček v mozaiku ohranjanja narave. Naj bo ta zgodba spodbuda vsem, ki poznajo še kakšen tak kotiček, ki bi ga bilo vredno oživeti!

Včasih je za to dovolj le malo dobre volje!

Fotografije in besedilo: Marjan Artnak